Promet z detergenti v RS (in EU) ureja evropska Uredba (ES) št. 648/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o detergentih, na podlagi katere je Vlada RS izdala Uredbo o izvajanju Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta o detergentih (Uradni list RS, št. 66/2005), na podlagi katere se evropska uredba uporablja neposredno.

Pojem detergent se uporablja za proizvode namenjene čiščenju tekstila ali trdih površin, z drugimi besedami vsak proizvod, ki ima čistilno funkcijo. Detergent pomeni vsako snov ali pripravek, ki vsebuje milo oziroma druge sestavine namenjene za pranje ali čiščenje. Detergenti so lahko v katerikoli fizikalni obliki (tekoči, puder, pasta, koščki, ...) in se prodajajo tako za domačo kot industrijsko uporabo. Ostali proizvodi, ki se prav tako uvrščajo med detergente, so proizvodi namenjeni predpranju, beljenju in splakovanju perila, mehčalci perila, večnamenska čistilna sredstva (univerzalna čistila za dom) ter ostala čistilna in pralna sredstva.

Detergenti, ki se dajejo v promet v EU, morajo izpolnjevati predpisano stopnjo biološke razgradljivosti površinsko aktivnih snovi. Kriterij za dokončno biorazgradljivost je 60% mineralizacija (dokončna biorazgradnja v ogljikov dioksid, vodo in mineralne soli) v 28 dneh. Metode za določanje dokončne biorazgradljivosti so navedene v Aneksu III.

V primeru, da površinsko aktivne snovi v detergentih ne dosegajo zahtevane stopnje dokončne biorazgradljivosti, se za detergente, ki so namenjeni izključno uporabi v industrijskih obratih in ustanovah (člen 4 (2)), lahko uporabi dodaten kriterij primarne biorazgradljivosti, ki mora biti vsaj 80 %. Metode za določanje primarne biorazgradljivosti so navedene v Aneksu II. V tem primeru mora proizvajalec/uvoznik zaprosi za posebno dovoljenje za uporabo take površinsko aktivne snovi v detergentu in zahtevo podkrepiti z dodatnimi podatki, na podlagi katerih pristojni organi v sodelovanju z Evropsko komisijo ocenijo upravičenost zahteve in tveganje, povezano z uporabo take površinsko aktivne snovi, ter odločijo o odobritvi oz. zavrnitvi posebnega dovoljenja. Podatki, ki jih mora vsebovati vloga za posebno dovoljenje, so navedeni v prilogi IV uredbe, za njihovo pridobivanje pa se uporablja "pristop v več stopnjah", ki je podrobneje obrazložen v posebnih Tehničnih navodilih.

Proizvajalci in uvozniki morajo poskrbeti za skladnost proizvodov, ki jih dajejo na trg in morajo imeti na razpolago vsa dokazila, s katerimi to skladnost dokažejo inšpekcijskim organom (poročila o opravljenih preizkusih dokončne ali primarne biološke razgradljivosti, rezultate študij iz priloge IV…). Ta dokazila morajo pridobiti od svojih dobaviteljev površinsko aktivnih snovi (tako teh iz EU kot zunaj EU), ali pa jih priskrbeti sami.

Za površinsko aktivne snovi v detergentih, ki so hkrati tudi biocidi ter se uporabljajo za dezinfekcijo določbe Aneksov II, III, IV in VIII te uredbe ne veljajo, vendar pa morajo biti te snovi uvrščene kot biocidno aktivne pod Aneks I in IA Direktive o biocidnih proizvodih ter avtorizirane kot biocidni proizvod oziroma biocidni proizvod, dovoljen za prehodno obdobje 10 let. Če je biocidni proizvod tudi detergent v smislu uredbe o detergentih, se za določanje vsebnosti aktivnih snovi v pripravku in označevanje le teh na etiketi, uporabljajo določbe uredbe.

Označevanje sestavin v detergentih in ostalih čistilnih proizvodih v uredbi je v veliki meri povzeto po Priporočilu 89/542/EEC in predpisuje navajanje sestavin oz. skupin sestavin v določenih koncentracijskih območjih. Optična belila, parfumi in  zaščitna sredstva ( če je možno se uporabi INCI ime) morajo biti označeni ne glede na njihovo koncentracijo. Za določene vonjave, katerih teža presega 0,01 %, morajo biti označeni na embalaži detergenta z INCI imenom.

Pojem embalaže se nanaša na posamičen proizvod, namenjen končnemu potrošniku. Uredba ne zahteva označevanja sestavin na zunanji embalaži, v kateri se proizvod dostavlja prodajalcu na drobno (razen če gre za brezplačen vzorec). Označevanje sestavin na proizvodu je potrebno v proizvodni fazi, npr. v tovarni. Zapis na etiketi mora biti viden in čitljiv. Zahteve glede označevanja sestavin se ne uporabljajo za detergente, ki so namenjeni za uporabo v industriji in niso dani na razpolago širši javnosti. Proizvodi za profesionalno uporabo se smatrajo za proizvode za uporabo v industriji, zato mora biti na njih jasno označeno, da se lahko uporabljajo samo za profesionalno uporabo. Proizvajalci morajo biti pozorni na proizvode, ki lahko končajo v splošni uporabi in poskrbeti, da so na etiketi zagotovljene informacije za pravilno uporabo izdelka.

Aneks VII B uredbe določa označevanje embalaže za detergente za čiščenju tekstila, namenjene za splošno uporabo. Ti izdelki morajo poleg prej navedenih podatkov imeti tudi navodila za doziranje v mililitrih ali gramih upoštevajoč standardno polnjenje pralnega stroja,  trdoto vode in vrsto tekstila. Navedeno ne velja za detergente, namenjene za uporabo v industrijski uporabi.

Na embalaži detergentov morajo biti navedeni tudi ime in blagovna znamka izdelka; ime, naslov, telefonska številka pravne ali fizične osebe, ki naveden proizvod daje na trg; naslov, elektronski naslov in telefonska številka, kjer je mogoče pridobiti seznam sestavin za potrebe zdravniške oskrbe, ki so podrobneje opredeljene v 9. členu in prilogi VII.  Sprememba uredbe (Uredba Komisije (ES) št. 907/2006 z dne 20. junija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 648/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o detergentih za prilagoditev njenih Prilog III in VII) pa je predpisala tudi obvezno navedbo spletne strani, kjer proizvajalec objavlja podrobnejšo informacijo o sestavinah proizvoda za splošne uporabnike in široko javnost.

Dodatna pojasnila in odgovore na nekatera specifična vprašanja in praktične primere izvajanja uredbe lahko najdete v dokumentu Pogosta vprašanja in odgovori  ki ga pripravlja Evropska komisija v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic in ga lahko dobite na spletni strani Komisije.

Odgovorna oseba: Mag. Alojz Grabner