Skoči na vsebino

DETERGENTI

DETERGENTI


Promet z detergenti v RS (in EU) ureja evropska Uredba (ES) št. 648/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o detergentih.  Ta uredba se uporablja neposredno, za njeno izvajanje pa je Vlada RS izdala Uredbo o izvajanju Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta o detergentih (Uradni list RS, št. 66/2005), ki določa pristojnosti in kazenske sankcije za kršitve.
 
Pojem detergent se uporablja za proizvode, ki imajo čistilno funkcijo in so namenjeni čiščenju tekstila ali trdih površin. Detergenti so lahko v katerikoli fizikalni obliki (tekoči, puder, pasta, koščki, ...) in so namenjeni tako za domačo kot industrijsko uporabo. Pojem "detergent"  po uredbi vključuje tudi pomožna čistilna in pralna sredstva, npr. proizvode, namenjene predpranju, beljenju in splakovanju perila, mehčalce perila, itd.
 
Proizvajalci in uvozniki so odgovorni za skladnost proizvodov, ki jih dajejo na trg in morajo imeti na razpolago vsa dokazila, s katerimi to skladnost dokažejo inšpekcijskim organom (poročila o opravljenih preizkusih dokončne ali primarne biološke razgradljivosti, rezultate študij iz priloge IV…). Ta dokazila lahko pridobijo od svojih dobaviteljev površinsko aktivnih snovi, ali pa jih morajo izdelati sami.


Zaradi zaščite okolja, zlasti površinskih vod, lahko detergenti, ki se dajejo na trg v EU, vsebujejo le površinsko aktivne snovi, ki ustrezajo predpisanim pogojem biološke razgradljivosti. Kriterij za biološko razgradljivost je najmanj 60% mineralizacija (končna aerobna mikrobiološka razgradnja površinsko aktivnih snovi v ogljikov dioksid, vodo in mineralne soli) v 28 dneh. Metode za določanje končne biološke razgradljivosti so navedene v Prilogi III.
 
V primeru, da površinsko aktivne snovi v detergentih ne dosegajo zahtevane stopnje končne biorazgradljivosti, se za detergente, ki so namenjeni izključno uporabi v industrijskih obratih in ustanovah (člen 4 (2)), namesto dokončne lahko uporabi kriterij primarne biorazgradljivosti. Ta pomeni mikrobiološko razgradnjo molekul površinsko aktivnih snovi in posledično izgubo površinsko aktivnih lastnosti in mora biti vsaj 80 %. Metode za določanje primarne biorazgradljivosti so navedene v Prilogi II. V tem primeru mora proizvajalec/uvoznik zaprositi za posebno dovoljenje za uporabo take površinsko aktivne snovi v detergentu in zahtevo podkrepiti z dodatnimi podatki, na podlagi katerih pristojni organi v sodelovanju z Evropsko komisijo ocenijo upravičenost zahteve in tveganje, povezano z uporabo take površinsko aktivne snovi, ter odločijo o odobritvi oz. zavrnitvi posebnega dovoljenja. Podatki, ki jih mora vsebovati vloga za posebno dovoljenje, so navedeni v Prilogi IV uredbe.
 
Za površinsko aktivne snovi, ki so hkrati tudi biocidi  in se uporabljajo za dezinfekcijo, določbe Prilog II, III, IV in VIII te uredbe ne veljajo, vendar pa morajo biti te snovi uvrščene kot biocidno aktivne pod Aneks I in IA Direktive o biocidnih proizvodih ter avtorizirane kot biocidni proizvod oziroma biocidni proizvod, dovoljen za prehodno obdobje 10 let. Če je biocidni proizvod tudi detergent v smislu uredbe o detergentih, se za določanje vsebnosti aktivnih snovi v pripravku in označevanje le teh na etiketi, uporabljajo določbe uredbe.
 
Poleg zahtev, namenjenim varovanju okolja, uredba predpisuje tudi obveznosti in ukrepe za zaščito zdravja ljudi. Ti ukrepi so v prvi vrsti namenjeni informiranju uporabnikov detergentov in vključujejo predvsem posredovanje določenih osnovnih informacij o sestavi detergentov, ter informacij zdravstvenemu osebju za potrebe ukrepanja v primeru nesreč in poškodb. Na embalaži detergentov, namenjenih splošni uporabi, morajo biti navedene vse sestavine (oz. skupine sestavin) iz seznama v Prilogi II, ki jih izdelek vsebuje v koncentracijah nad 0,2 %, in njihova koncentracijska območja. Pri tem se lahko uporabljajo navedbe, kot so naštete v seznamu v prilogi II; navajanje konkretnih kemijskih imen ali formul ni potrebno. Vsebnost encimov, optičnih belil, dišav in  sestavin, namenjenih dezinfekciji, mora biti navedena ne glede na njihovo koncentracijo, pri čemer se po možnosti uporabi INCI nomenklatura. Posebna pravila pa veljajo za navajanje alergenih dišav, ki so uvrščene na seznam III direktive 76/768 ES o kozmetičnih proizvodih. Te morajo biti na embalaži vedno navedene s konkretnimi imeni iz direktive o kozmetičnih proizvodih, kadar njihova koncentracija v proizvodu presega 0,01 %.
 
Detergenti za pranje tekstila, namenjeni za splošno uporabo,  morajo poleg prej navedenih podatkov imeti na embalaži navedena tudi navodila za doziranje, ki so podrobneje opisana v Prilogi III, in sicer:  priporočeno količino detergenta v mililitrih ali gramih in število standardnih pranj, za katero zadošča količina detergenta v embalaži.
Zahteve glede navajanja sestavin in doziranja ne veljajo za detergente, ki so namenjeni za uporabo v industriji, če so enakovredne informacije na razpolago na drugačen način (tehnične specifikacije, varnostni listi…).


Pojem embalaže se nanaša le na posamičen proizvod, namenjen končnemu potrošniku; Uredba ne zahteva označevanja sestavin na zunanji embalaži, v kateri se proizvod prevaža in dostavlja prodajalcu na drobno. Zapis na etiketi mora biti viden in čitljiv, in za detergente, ki so na trgu v Sloveniji, v slovenskem jeziku. Prav tako uredba ne zahteva označevanja datuma proizvodnje ali roka uporabnosti detergentov. Če so ti podatki kljub temu navedeni na embalaži, pa morajo biti čitljivi in razumljivi potrošniku.


Proizvajalci in uvozniki detergentov morajo poleg podatkov o sestavinah, ki jih navedejo na etiketi, pripraviti tudi podrobnejši seznam sestavin, ki je namenjen medicinskemu osebju. V tem seznamu morajo navesti vse sestavine, ne glede na njihovo koncentracijo,  in njihova koncentracijska območja. Ta seznam nima javnega značaja, proizvajalci in uvozniki ga morajo za potrebe zdravljenja v primeru zdravstvenih komplikacij posredovati lečečemu zdravniku oz. medicinskemu osebju na njihovo zahtevo. Podatki s tega seznama so zaupne narave in se lahko uporabljajo izključno za potrebe zdravljenja. Naslov, elektronski naslov in telefonska številka, kamor lahko medicinsko osebje naslovi zahtevo, mora biti naveden na embalaži, praviloma pa mora biti stalno dosegljiv.


Proizvajalci in uvozniki detergentov morajo seznam vseh sestavin, ki je lahko brez podatkov o koncentracijah posameznih sestavin, CAS številk, ter podrobne sestave dišav (z izjemo alergenih dišav) in barvil, objaviti na spletni strani, ki jo redno posodabljajo. Spletna stran s seznamom sestavin mora biti dostopna najširši javnosti brez kakršnihkoli pogojev ali omejitev; naslov te spletne strani pa mora prav tako biti naveden na embalaži. 
Poleg vseh navedenih informacij mora biti na embalaži detergentov navedeno tudi ime in blagovna znamka izdelka, ter ime, naslov, telefonska številka pravne ali fizične osebe, ki je odgovorna za dajanje detergenta na trg.
 
Dodatna pojasnila in odgovore na nekatera specifična vprašanja in praktične primere izvajanja uredbe lahko najdete v dokumentu Pogosta vprašanja in odgovori  ki ga pripravlja Evropska komisija v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic in ga lahko dobite na spletni strani Komisije.
 
Ker so detergenti le posebna skupina kemikalij, je pri njihovi proizvodnji in prometu poleg zgoraj navedene in opisane uredbe potrebno upoštevati tudi ostalo veljavno zakonodajo o kemikalijah, ki je uredba sama izrecno ne našteva. Za snovi, ki se uporabljajo pri formuliranju detergentov, je zlasti pomembna uredba REACH ki predpisuje zahteve v zvezi z njihovo registracijo in varnostnimi listi, ter omejitve oz. prepovedi uporabe določenih snovi v teh proizvodih. Vsak detergent je potrebno razvrstiti v skladu z zahtevami predpisov o razvrščanju, pakiranju in označevanju in v primeru, da gre za nevarno kemikalijo, poleg zgoraj navedenih informacij na embalaži navesti tudi vse predpisane informacije. V tem primeru je potrebno upoštevati tudi druge določbe Zakona o kemikalijah in njegovih podzakonskih predpisov.
 
Uporaba fosfatov v detergentih v EU trenutno ni enotno urejena, temveč jo je Uredba 648/2004 prepuščala v urejanje vsaki državi članici zase. 30. marca 2012 je bila v Uradnem listu Evropske skupnosti (L 94/16, 30. 3. 2012) objavljena Uredba 259/12/ES  o spremembah Uredbe 648/2004  o detergentih, s katero je Evropska skupnost od 30. junija 2013 omejila uporabo fosfatov in drugih fosforjevih spojin v detergentih za pranje perila v gospodinjstvih na 0,5 g na pralni ciklus. Od 1. januarja 2017 bo omejena tudi uporaba teh snovi v detergentih za strojno pomivanje posode v gospodinjstvih na 0,3g na odmerek. Omejitev se nanaša na detergente, ki bodo po omenjenih datumih prvič dani v promet na trgu Evropske skupnosti. Detergenti, ki bodo na dan uveljavitve prepovedi že v prometu (dobavljeni distributerjem ali trgovcem) pa lahko ostanejo v prometu do porabe že dobavljenih in prevzetih zalog.

Slovenija uporabe fosfatov doslej ni omejevala, z uveljavitvijo uredbe 259/12/ES pa se bodo omejitve fosfatov in fosforjevih spojin uporabljale tudi v Sloveniji neposredno na podlagi te uredbe.
 
Odgovorna oseba: Mag. Alojz Grabner (alojz.grabner(at)gov.si)